Zakaj je tako pomembno otoku brati pravljice in kako nastane slikanica

Sem človek, ki ne razmišlja in ne predvideva v naprej. Vržem se v morje in plavam. Včasih tudi proti toku. In takrat se naučim največ. Naučila pa sem se tudi že, da počakam, minuto, dve, dan, dva in potem pogumno stopim naprej.

Pri ustvarjanju slikanice, najine prve, je bilo ravno tako. V roke nama je prišel razpis in vsi pogoji so zadostili najini novi ideji, ki v resnici ni bila tako nova. Večkrat sva že govorili o tem, da ko bova pa veliki, bova pa izdali slikanico za otroke. In sedaj jo imava. Čisto pravo, s trdimi platnicami, najino zgodbo in prelepimi ilustracijami. In kako se je vse skupaj začelo?

Vedeli sva, o čem se bo govorila zgodba. Narava, gozd, volkovi…in tako sva neki torek odšli na morje. Zakaj sva izbrali to destinacijo, ne vem. Mogoče za to, ker nas šumenje morja in vonj borovcev pomirja. Zaprli sva se v hotelsko sobo in najprej začeli klepetati…Lucija je zgodbo imela že v glavi. Tako kot vsako. In potem je svoje ideje pripovedovala meni. Vedno me navduši njen smisel za pravljice. Ko si rečeš: » tega se jaz ne bi nikoli spomnila«. Hitela sem zapisovati in vmes pobrskala še za kakšno zanimivost, ki jo je bilo potrebno vplesti v  zgodbo. Ker se odvija zgodba v najinih domačih krajih, ki sva jih prehodili in prevozili že večkrat, je bilo lažje pisati. Mogoče bi se lahko zaprli v sobo kar doma, ker morja nisva videli dosti. Vzeli sva si enourni odmor, se sprehodili do obale in se vrnili v sobo ter zgodbo do polnoči dokončali. V grobem. Ker sva napisali že nekaj zgodb, za gledališče, za pravljične poti, sem sedaj ugotovila, da je najin proces vedno enak. Ko Lucija prelije svoje ideje na papir so zapisane, a potrebujejo še nego. In takrat se jih polotim jaz. Jih dopolnjujem, dodam še kakšno zanimivost in jih preberem otrokom. Da vidim, kje se odzovejo, kje je zgodba mogoče predloga in jih odnese iz pravljičnega sveta. Ta odziv je zelo dragocen. Večkrat, ko jo preberem, lažje in bolje jo lahko kasneje interpretirano povem.

Kot vzgojiteljica predšolskih otrok sem prebrala že veliko pravljic in zgodb. In lahko rečem, da se mi je že večkrat zgodilo, da sem izbrano slikanico odložila nazaj na polico. Zakaj? Ker je bila napisana nezanimivo, neprimerno in nepovezano. Kako zelo je pomembno, da otrokom beremo vemo. Pomembno je tudi, kaj jim beremo. Naj bo literatura, poučna, zanimiva in primerna starosti. Naj bo ravno prav dolga, naj bo jezik mehak.

Zakaj je tako pomembna dobro napisana zgodba v pravljici?

Že Albert Einstein je rekel, da je domišljija pomembnejša od znanja. Znanje je omejeno, medtem ko domišljija nima meja. Ko otroku pripoveduješ zgodbe, se v njegovi domišljiji ustvarijo podobe in svet, kjer je mogoče resnično prav vse. Pripovedovanje zgodb pa ni samo poslušanje, je tudi odpiranje novih vprašanj, spoznavanje čustev, širjenje besednega zaklada, učenje predstavljanja in pripovedovanja, strpnega poslušanja. S tem otroka oplemenitite za življenje.

Pravljična zgodba, ki govori o življenju je lahko za otroka priložnost, da lahko izrazi svoje občutke in čustva. Otrok potrebuje ponavljanja. In ne bojite se pravljico prebrati večkrat. Vedno se bo v njegovi glavo rojevala nova zgodba, novi občutki.

Najina slikanica je dobila zgodbo in oblikoval se je naslov » Potovanje malega volka« od izvira Radovne do soteske Vintgar. Kaj pa sedaj? Za naju je bilo vse prvič. Preko spleta sva naključno izbirali nekaj tiskarn in jih prosili za predračune. Kakšen je strošek izdaje take slikanice, se nama niti sanjalo ni. In potem sva poiskali še prevajalce, saj je najina slikanica prevedena tudi v angleški jezik. Zgodbo je bilo potrebno še lektorirati. Tukaj nama vedno prijazno pomaga prijateljica Ana. Kaj bi slikanica za otroke brez ilustratorke. Tukaj ni bilo vprašanj. Maruša Žemlja, »najina« ilustratorka, s katero sodelujeva že od vsega začetka. Vse urejeno ali pa tudi ne. Vse, kar se je dogajalo vmes, so samo sladke izkušnje, ki nama bodo koristile pri naslednji izdaji slikanice. Ja naslednji, prav ste prebrali. Ker če v nekaj verjameš in si močno želiš, se zgodi. In se bo. Naslednja, nekoč, čez nekaj časa.

Tukaj in zdaj pa vam predstavljava najlepšo zgodbo o prijateljstvu med volkom in psom, ki se odpravita na nepozabno potovanje. Zgodba o hrepenenju, zvestobi, ljubezni in čudoviti naravi. Preberite jo svojim otrokom in nama povejte, če jim je bila všeč.

Vabljeni na prvo pravljično urico, v petek, 23.9. ob 17.30 uri v dom Krajanov Zasip.

S predšolskimi in šolskimi otroki skozi gib ustvarjam že vrsto let. Delo z njimi me navdihuje za življenje, za vsak preživet dan. So naša prihodnost in zavedam se, kako zelo pomembno je, da jim pustimo kreirati ustvarjalni proces, ki je pri plesno – gledališko – gibalni dejavnosti še kako pomemben. Vsak korak s takim pristopom sem bližje spremembam, ki se v delu z otroci morajo spremeniti. Zavedam se, da moram biti vsak trenutek korak pred njimi. Da je vrlina biti tihi voditelj otrok, jih motivirati iz ozadja in jim nuditi tehnično in organizacijsko podporo. Zelo pomembno se mi zdi, da otrokom  omogočim aktivno, kreativno udeležbo v ustvarjalnem procesu. Bistvo dela z otroki je izkustveni proces, kjer je pot (ustvarjalni proces) pomembnejša od cilja (predstave).

Zame se proces ustvarjanja začne že avgusta, saj razmišljam o vsebinah, ki jih bomo skupaj poustvarili. Zakopljem se med pravljice in iščem tisto pravo. Ker to počnem že vrsto let, sem klasične pravljice v večini že postavila na oder. Izberem in dramatiziram besedilo, ki ga prilagodim starosti otrok skupine in poiščem primerno glasbo, ki bo spremljala predstavo. Potem se vse zgodi na ustvarjalnih uricah v dvorani. Prepustim se toku, poslušam in opazujem otroke, zapisujem njihove ideje in misli. V predstave vključimo rekvizite, ki so pri mlajših otrocih pomagalo, ustvarjalni pripomoček. In v decembru se zgodi premiera. Pri najmlajših zgleda mogoče na prvi pogled predstava izgleda kaotično, a važen je bil proces, pot, ki smo jo prehodili do tja. In vedno se na koncu zgodi čarovnija, iskrice v očeh otrok in ponos in aplavz gledalcev.

V nadaljevanju leta se dotaknemo spoznavanju lutk ter ljudskih iger in plesov.

Skozi celo sezono spoznavamo in doživljamo različnost umetniških jezikov (plesni, dramski, likovni, glasbeni) in njihovih izraznih lastnosti. Preko gibalnih iger gojimo zavedanje lastnega telesa in doživljanje ugodja v gibanju. Otroci preko gibanja pridobivajo skladnost gibanja celega telesa, rok in nog ter ravnotežje.

S takim načinom dela otrokom pomagamo razumeti svet v katerem živijo in njihov položaj v njem. Za tovrstno ustvarjanje si moramo dovoliti  več časa in svobode pri ustvarjanju. Otrokom moramo nuditi čas, da raziskujejo lastne poti pri reševanju gibalnih in ustvarjalnih problemov.